Lažni problemi, resnične rešitve

V slovenščino je prevedl Črt Tavš, izvirno besedilo je tukaj.

Razširjeno je mnenje, da politika danes ni zmožna ponuditi rešitve za »probleme državljanov«, ker je preveč oddaljena od »ljudi«. Tudi jaz delim tako dojemanje, v katerem pa je ugnezdeno tveganje, da se verjame, da res obstaja sicer neopredeljeno »dobro države« in ne namesto tega prekrivajoči se interesi in potrebe, ki se med seboj omejujejo in v nekaterih primerih izključujejo. Sicer bi se zanikala možnost obstajanja neke politike kot izbire možnih področji med številnimi možnimi, bolj ali manj ravnovesje med neuravnoteženimi družbenimi silami glede na različne vizije, prepričanja in pogoje.

Ideja, da obravnavamo politiko kot mesto reševanja ali lajšanja težav »državljanov«, ustvarja prepričanje, da njeni neuspehi sovpadajo z neuspehi njenih rešitev. Drži obratno. Politična obdelava se bistveno razlikuje od upravne, katera je pozvana k oblikovanju problemov, ne pa k njihovim reševanjem. Torej, k oblikovanju projekta, ki je zaupan strokovnjakom v izvrševanje. Projekt je lahko predstavljen implicitno ravno z navajanjem problemov, ki jih je treba postopoma reševati. Pristop navajanja problemov in ne neposredno osnovnih ciljev ima pragmatično prednost: prvi (npr. nizke plače, brezposelnost, podhranjenost, pomanjkanje storitev itd.) so konkretni in prisotni, drugi (npr. dostojen življenjski standard za vse) so abstraktni in oddaljeni ter se morajo v vsakem primeru razstaviti v problemsko vizijo, ki daje spodbude za delovanje.

Oblikovanje problema pomeni tudi njegovo umestitev v mrežo vzročnih razmerij, ki v ozadju istočasno potegne določeno vizijo resničnosti med številnimi možnimi. Dostojno življenje za vse je lahko samo po sebi cilj ali pa na drugi strani problem, katerega neizpolnitev oddaljuje cilj o neki brez konfliktni družbi, o evangeličanski zapovedi, o varnejšem svetu za bogate (cit. Hayek), ali o drugem. Aristotelov končni vzrok lahko postavimo na katero koli višino, do končne meje nadnaravnega, poljubno sestavljive logične verige, ki odpira neskončne prostore dialektičnemu oblikovanju. Vsak politični predlog torej ni nič drugega kot eksplicitna ali implicitna hierarhija problemov, ki jih je treba premagati, in njegov uspeh ni odvisen od uspešnosti predlagane rešitve (vedno napačne, iz najrazličnejših razlogov), temveč od konsenza, da njegova problematizacija realnosti in torej njegove prednostne naloge in zato njen model družbe pridobijo pri prejemnikih.

Sedaj, morda primer, je nek predlog, ki je namenjen reševanju problemov, ki so izhodišča za projekt, ki je nesprejemljiv za tiste, ki so pozvani, da ga podprejo. V takšnih situacijah je obsojen na propad, ali pa da se zateče k edini možnosti, da se ga reši: prekrivanje svojih ciljev z navajanjem lažnih problemov. Pri tem bi mu pomagale že opažene izmuzljive lastnosti problemskega pristopa: na eni strani povrnitev na cilj, ne da bi ga razglasili, na drugi strani pa na neskončno svobodo njegovih dialektičnih in vzročnih kombinacij. Na primer, lažni problem »spreda« (merska enota dogovorjenega sistema, ki je morda problematičen) prikriva cilj zagotoviti velikim špekulantom velike dobičke brez tveganja in truda, kar je nesprejemljivo za večino državljanov. S približevanjem obeh dialektičnih izrazov bi se celo razkrilo pomensko enakost: izogibanje povečanju »spreda« pomeni natančno zaščito tistih, ki špekulirajo, in nič drugega.

***

Nepriljubljena ali še hujše zavajajoča politika se torej ne prepozna po njenih lažnih rešitvah, temveč po njenih lažnih problemih. Zdi se mi, da naj bi bila danes ta lastnost izpolnjena onkraj vsakega dvoma in onkraj vsake spodobnosti. Sodobno politično razpravo lahko opredelimo kot neprekinjen curek lažnih problemov, pri čemer ne mine dan, ne da bi dodali nov dim zavesi »izrednih razmer« z vsakokratno postavitvijo na vrh dnevnega reda: od »sovraštva« do rasizma, od patriarhata do seksizma, od ius soli, kulturnega, potujočega, plujočega drugih do naše »slabe mobilnosti«, od zimzelenega baubau fašizma, ki se vrača, do (novost kuharskega šefa) komunizma, od javnega dolga do javnega denarja, ki »ga ni«, od »malih podjetji« do »prevelikega vpliva države«, od »finančne nepismenosti« do »funkcionalne«, od neizdanih blagajniških potrdil do nerojenih otrok (a takoj zatem apokalipsa »prenaseljenosti«), od mej, ki jih je treba »podirati«, do »anahronističnih« carin, od preveč gotovine v obtoku do »zaznane« korupcije, od istospolnega starševstva do semaforjev, do stranišč, do »obrazca enakosti spolov«, od spolne vzgoje dojenčkov do kemoterapije spolno neopredeljenih še ne mladostnikov, od primanjkovanja »znanstvene kulture« do »digitalnega zaostanka«, ki ga je treba »premostiti« s prisilno vsesplošno uporabo računalništva, od »fundamentalizmov« do »nacionalizmov«, od »zarote« do »fake news«, od ogljikovega dioksida do volilne pravice, ki mora biti ob parnih dneh rezervirana diplomiranim in razširjena ob neparnih dneh šestnajstletnikom, od noric do ošpic in do drugih bolezni, ki čez noč postanejo svetovne izredne razmere in iztrebljajoče kuge, vendar le, če se lahko preprečljivo s cepivom, od oblastnih službenih avtomobilov do provinc, do »nepotrebnih ustanov«, do števila poslancev, katerih rez je bil pričakovan, kot pravijo, že štirideset let (t.j. tukaj).

V tej kakofoniji alarmov, ki so vsi skrbno odstranjeni od alarmov, ki se dvigajo iz širše baze državljanov, se mešajo različne posameznosti: lažno formulirani problemi (torej preoblikovanje resničnega problema, da bi ga prikrili), lažno predstavljeni problemi (preoblikovanje manjšinskih ali spornih primerov v univerzalna vprašanja, z lažno zamenjavo pomena), lažno avtorstvo (t.j. problemi, ki jih ustvarjajo in vzdržujejo tisti, ki jih obsojajo) in druge laži. Ravno tako je razširjeno dojemanje, da ti in drugi lažni problemi služijo za paralizo političnega delovanja in za preusmerjanje pozornosti javnosti od neuspeha reševanja resničnih problemov, ki jo pestijo. Tudi to dojemanje lahko delimo in nas vabi, da poglobimo načine in vzroke pojava.

***

Če ni potrebno, je potrebno za kaj drugega.
(I.P.)

Oglejmo si rdečo nit, ki teče skozi kratko antologijo navedenih primerov. V vseh slučajih so »problemi«, ki so jih oblikovali vladarji in njihove uredniške enote, bolj ali manj neposredno v neustreznosti ali pa krivda vladanih: leni, zaostali, prestrašeni, sebični, neodgovorni, nezanesljivi, nevedni, zahrbtni, s predsodki, fanatični, nasilni, izgubljeni, privilegirani itd., s čimer se dotikajo vseh strun moralnega očitanja. Kot pri piramidi se obseg kritike širi proti nižjim družbenim slojem in se na političnem in gospodarskem vrhu redči, dokler ne izgine. Tako se ustvari učinek zaščite ne toliko odgovornosti vladajočih, temveč tistih projektov, na katere se sklicujejo, pri tem pa za njihove pogubne učinke krivijo tiste, ki jih trpijo, in tako upravičujejo njihovo ponavljanje in vsiljevanje brez omejitev.

Drugi in odločilnejši element interpretacije je razviden iz ponujenih rešitev. Slednje, ker so problemi lažni, so po drugi strani lahko samo napačne, torej neuporabne in pogubne. Če kljub temu sprejmemo hipotezo, da javno oblikovana kritična vprašanja služijo prikrivanju ciljev, in tako drugih kritičnih vprašanj, ki ne morejo biti predložena večini, potem lažne rešitve postanejo zvesti kazalci implicitnega projekta, po katerem so nasprotno končno »resnična« in funkcionalna, ob obnavljanju logičnega in vzorčnega občutka, ki se je zdel izgubljen. Natančneje, če je povezava med izraženim problemom in ciljem, ki ga želi večina, napačna, je povezava med ponujeno rešitvijo in (prikritim) ciljem manjšine popolnoma resnična. Oblikovanje lažnega problema se tako pokaže kot zgolj dialektično sredstvo za izkoriščanje volje in potreb, pogosto dramatičnih, tistih, ki morajo legitimirati politično delovanje in tako zagotoviti, da rešitev služi povsem drugačnim potrebam (običajno v nasprotju z izvirno) in ima potrebno soglasje za uresničitev.

Shema se lahko uporablja ne le za vse zgoraj navedene primere, ampak v praksi za vse tako imenovane demokratične akcije naših let, ki so sedaj trdno povezane v dvojni tir, kjer so predstavitve problemov in rešitev coram populo (pred ljudmi, o. p.) vse bolj absurdne, histerične in nadrealistične, ob vzporednim spremstvom lucidnega in trmastega pohoda proti populumu. Kot vajo si oglejmo nekaj primerov norosti med cilji večine in skritimi cilji manjšine kot zgled vzročne subverzije, ki sta jo povzročila lažni par problem/rešitev.

Primer št. 1:

Cilj (višji)	Ustvarjanje bolj strpne in sporazumevajoče družbe.
↳ Problem	»Sovraštvo« Lažno. Je reakcija, problem je, kar sproža sovraštvo.
↳ Rešitev	Obsojanje in sankcioniranje »sovražnega govora«. Lažno. V cenzuriranih povzroča zamero (sovraštvo), pooblašča in spodbuja kolektivno sovraštvo do njih.
↳ Cilj (nižji)	Spodbujanje sovraštva državljanov do tistih, ki menijo, da so sovražna sporočila prevladujočih politik, da bi se ustvarilo družbo, ki ne prenaša kritik in cenzurira dialog.

Primer št. 2:

Cilj (višji)	Zagotoviti in izboljšati ponudbo javnih storitev za državljane.
↳ Problem	Javni dolg. Lažno. Z vzpostavitvijo državnega sistema emitiranja denarja je dolg ednini instrument za vzdrževanje ali izboljšanje ponudbe javnih storitev, pri čemer mora biti del pobranih davkov namenjen plačilu nakopičenih obresti. Če sploh, bi bil problem sedanji sistem v veljavi (Maastricht).
↳ Rešitev	Zmanjšanje javne porabe in/ali zvišanje davkov. Lažno. Zgodovinsko gledano ni pozitivne korelacije med zmanjševanjem javne porabe/povečevanjem davkov in zmanjševanjem javnega dolga. Javna poraba prispeva k tvorbi BDP-ja in na njegovo povečanje, torej k povečanju prihodkov.
↳ Cilj (nižji)	Kratkoročno zagotavljanje špekulativnih rent na račun dohodkov državljanov in ponudbe javnih storitev. Srednjeročno in dolgoročno zagotoviti imetnikom velikih kapitalov izven ustavnih vzvodov za vsiljevanje političnih odločitev za njihove interese.

Primer št. 2 (inačica):

Cilj (višji)	Zagotoviti in izboljšati ponudbo javnih storitev za državljane.
↳ Problem	Davčna utaja. Lažno. Zgodovinsko gledano ponudba javnih storitev ni v korelaciji s stopnjo davčne utaje. Postopno povečevane izterjave davkov v zadnjih letih ni bilo povezano s povečanjem izdatkov za storitve državljanom.
↳ Rešitev	Odvračanje od uporabe gotovine. Lažno. Utaja davkov zaradi uporabe gotovine zadeva majhne zneske in majhne izvajalce ter predstavlja majhen del pojava.
↳ Cilj (nižji)	Prisiliti k uporabi plačljivih bančnih storitev, zagotoviti pravico do davčnih prevar velikim multinacionalnim operaterjem in s tem nadaljnjo krepitev njihovih prednosti, prevzemanje nadzora nad stroški in denarjem, s katerim razpolagajo državljani vse do zanikanja njihovih pravic do porabljanja denarja s strani vlad in finančnih skupin.

Primer št. 3:

Cilj (višji)	Zagotoviti državljanom pravilne informacije.
↳ Problem	»Fake news« na internetu. Lažno. Širjenje in obseg »lažnih informaciji« po spletnih mestih in v družbenih skupinah sta močno precenjena.
↳ Rešitev	Cenzuriranje »lažnih informaciji« in sankcioniranje njihovih avtorjev. Lažno. Razen zgoraj navedenega se ne omenja sankcioniranje lažnih informacij, ki jih širijo časopisi in televizijska omrežja z veliko bolj resnimi posledicami, ki so jih v nekaterih primerih preprečili ravno uporabniki interneta. Vendar, pravilne informacije ne morejo obstajati brez uporabe številnih virov, ki prispevajo k »resnici«.
↳ Cilj (nižji)	Vsiliti monopol nad informacijami in »lažnimi novicami«

Primer št. 4:

Cilj (višji)	Zaščititi javno zdravje in spodbujati napredek medicinske znanosti.
↳ Problem	Širjenje teorij in terapij, ki jih je »znanstvena skupnost« zavrnila. Lažno. Znanstvena metoda in njena pravilna uporaba ne sovpadata z »uradno« znanostjo, temveč ustvarjata pluralnost stališ na vsakem področju. Poleg tega se hlini, kot da bi bila morebitna uradnost brez interesov in izkrivljanja, vendar ni tako.
↳ Rešitev	Uvedba »uradnega« zdravljenja in kaznovanje heterodoksnih zdravnikov. Lažno. Z uvedbo načela avtoritete se ustavi razvoj znanstvenih spoznanj, katerih najpomembnejši napredki so izhajali zahvaljujoč se dvomom heterodoksnih. Med tem časom se zanemarja veliko resnejšo škodo, ki jo povzroča onemogočen dostop do zdravstvenih storitev.
↳ Cilj (nižji)	Prikrajšanje državljanom svobodo izbire in prilagajanje javnega zdravja in medicinske znanosti interesom majhnega števila izvajalcev.

Primer št. 5:

Cilj (višji)	Izboljšati razmere najrevnejših populacij na svetu.
↳ Problem	»Rasizem«. Lažno. Naša država je med najmanj rasističnimi. Revščina v tretjem svetu je posledica vonj, izkoriščanja in mednarodnega oderuštva.
↳ Rešitev	»Odpiranje pristanišč« priseljencem. Lažno. Najbolj revni se ne izselijo. Tujci, ki vstopajo brez vizuma, dobijo status begunca v manj kot desetini primerov in predstavljajo nepomemben delež izvirnega prebivalstva. Da bi izboljšali položaj tistih nekaj, bi jim bilo treba ponuditi dostojne življenjske in delavne pogoje, ki pa se jih zanika celo domačinom.
↳ Cilj (nižji)	Izkoriščati najrevnejše prebivalce sveta za zadostitev gospodarskih in političnih interesov.

Primer št. 6:

Cilj (višji)	Izboljšati usposabljanje mladih.
↳ Problem	Razlika v rezultatih pri Invalsi-h. Lažno. 1) Specifična zmota: preizkusi Invalsi ne služijo preverjanju znanja po ministrskih izobraževalnih programih, temveč pridobivanju »spretnosti«, ki odražajo določeno vizijo družbe in človeka in ki je sicer dvomljiva in nesprejeta; 2) Splošna zmota: usposabljanje ni samo šolsko, temveč vključuje nestandardne veščine (etične, čustvene, vrednotne, duhovne, empirične itd.), ki jih šola ne more predati.
↳ Rešitev	Uvajanje obveznega šolanja od rojstva (da, bilo je rečeno), ker bi bili višji rezultati Invalsov, povezanih z učenci, ki so obiskovali otroško varstvo. Lažno. Poleg povedanega se ne šteje, da tisti, ki so obiskovali otroški vrtec, prihajajo iz družin, ki so v povprečju bolj premožne in izobražene. Glede na nedavno študijo otroci iz teh družin, ki so obiskovali otroško varstvo pred dvema letoma starosti, bodo razvili pet toč nižji IQ od tistih, za katere skrbi družina.
↳ Cilj (nižji)	Oslabiti vlogo družine, spodbujati državno propagando že od zgodnjega otroštva.

In tako dalje.

S preverjanjem drugih uporab bo bralec kmalu odkril: da je vsebina problematičnih prožilcev, ki se pojavljajo od časa do časa, povsem nepomembna. To pomeni, da je vsebina lažni problem. Če so ti prožilci vedno napačno povezani s ciljem, ki jih vsebuje, potem postaja njihovo preučevanje frustrirajoče in je pravzaprav funkcionalno za njihovo legitimiranje (če prevedem: na učinkovitost homeopatije ali morebitnih »antropogenih podnebnih sprememb« se požvižgamo, če njihova razprava po ukazu ne služi za utemeljitev zadev tistih, ki vodijo zbor). Zato je treba izstopiti iz igre in obsoditi način pretvarjanja potreb milijonov ljudi v kritična vprašanja, ki obtožujejo ljudi in vodijo k teptanju njihovih potreb.

Metoda ne pozna izjem, rekel bi, da jih pravzaprav ne priznava. Zato ja, je res, da v redkih primerih naj bi demokratični predstavniki resnično oblikovali problem v realnih pogojih, skladno s pričakovanji prizadetih. Se pravi, naj bi »povedali resnico«. Toda tisti redki primeri, ali naj bi bili plod volilnega cinizma ali iskrenega prepričanja, le potrjujejo pravilo, ker, v nezmožnosti podrejanja »alkimističnemu« vsiljevanju ciljev pro domo domini, slej ko prej končajo na smetišču pozabljenih, umaknjenih, zadušenih in zanikanih idej, kot mladostne potegavščine. V najboljši hipotezi preživijo v podtalnosti in se spremenijo v utopije Karbonarjev, ki jih je treba v javnosti zanikati in z malo sramu šepetati prijateljem, da ne bi bili izključni iz sistema, v katerem je resnica nespodobna, racionalnost pa pregrešna.

Takšno stanje prdokratske demokracije, ki ustvarja zvoke, naredi zadušljivo soočanje in uporablja svoja orodja za svojo preobračanje, ne more kot ne vznemiriti. Zagotovo se lahko razpravlja, ali je bila demokracija kdaj kaj drugega in ali napredek množic, ki je v nekaterih primerih spremljal njeno zgodovino, ni bil nič drugega kot heterogeneza ciljev, nezgode kratke in srečne dobe. Toda takšni divji vulgarni napadi na načelo ne protislovja in s tem na resničnost, ki jih čedalje težje prikrivajo z bolečim prometejizmom »sanj«, »izzivov« in »vizij«, njihove sistematičnosti in njihove instrumentalizacije o »končni rešitvi« enega razreda nad drugimi (ali zabloda nad vsemi) ne bi bila vzdržna v nobeni možni obliki vlade, če ne le v literarni orvelovski mojstrovini. In v resnici se zdi, da gre za fikcijo, katere zapleti se črpajo iz registra tragikomičnosti in groze, kar izgubijo v podobnostih z resničnim. Toda v laži je tudi omejitev, prek katere bo reakcija toliko bolj uničujoča, kolikor bolj bo žgoče razočaranje tistih, ki so verjeli.