Reforme

V slovenščino je prevedl Črt Tavš, izvirno besedilo je tukaj.

Do nekaj let nazaj je bilo nujno izvajati »reforme«, tiste, »ki jih potrebuje država« in ki »jih zahteva« nekdo, tiste, za katere je bilo treba »potisniti nesoglasja«, »delati skupaj« in »zavihati rokave«. Kot se zgodi z besedami, ki postanejo amuleti, takrat ni nihče z gotovostjo vedel, iz česa so bile sestavljene »reforme«, kaj je bilo v njih, in v tej nedoločenosti se je izpolnjevala čarovnija. Z »reformami« si je vsak predstavljal svojo idejo odrešitve. Podružnice najširšega področja »razvoja« so vse zapeljale z obljubo o »napredovanju« pod pogojem, da sta bila smer in cilj prepuščena domišljiji vsakega.

Danes se veliko manj govori o »reformah«, ker, in dodajam, žal, jih izvajajo. Ko se razkrije njihova vsebina, se zasenči vsebnik, ob razkritju nasilja se utiša napovedano, ali pa se utopi v hrupu svojih lažnih vzrokov. Reformizem v teku izpodrine idilo svojih siren, vendar to ne pomeni, da ne bi smeli preiskovati mehanizma, da bi vsaj poskušali zadušiti nova socvetja njegovega žalostnega razvejanja.

Zgodovinsko gledano je reformizem pragmatična smer socialistične misli, ki nasprotuje revolucionarnemu pristopu s pridiganjem o postopnem izjedanju kapitalističnega modela, ali vsaj zadrževanju njegovih najbolj skrajnih tokov v pričakovanju ugodnega zgodovinskega časa za njegovo rušenje. Izkoreninjen iz svoje ideološke niše, današnji reformizem bolj spominja na tistega tako imenovanih »razsvetljenih« despotov iz osemnajstega stoletja, katerih ukrepi so bili namenjeni »pomlajevanju« družbe z zakonom vsiljenimi idejami in »vrednotami« novih francoskih filozofov: znanstvena misel, »racionalizem«, sekularizacija vlade, običajev, kulture. Ta zapuščina še naprej utripa v dobi, ki ji pravimo »moderna«, vendar v resnici že vsaj dve stoletji oblikuje enako dialektiko, znanost proti vraževerju, razsvetljenje proti mračnjaštvu, enakost proti kastam, civilizacija proti barbarstvu itd., in, globlje, vizijo časa in družbenih odnosov.

V primerjavi z njemu sorodnim socialističnim, je današnji reformizem (to je tisti izpred dvesto petdesetimi leti) res revolucionaren, toda v posebnih oblikah revolucije, ki se ne more izčrpati in ki se opredeljuje v samosvoji najavi in črpa vso svojo limfo iz svojega antagonističnega pola. Takšna revolucija se mora v celoti vreči iz ravnotežja na stran uničevalcev in upirati orožje na preteklost z izgovorom bodočnosti. Ne govori o izboljšanju, ampak o premostitvi, in za opredelitev premostitve definira samo prehitevanje, torej obstoječe in kar je obstajalo, v neskončno izrazno zastareli ponavljajoči se kritiki o tem, kar preprosto sovpada s tistim, kar je resnično. »Reforme« obljubljajo uničenje in lahko spustijo ostalo, ker medtem darujejo sanje o čarobni in krstni prelomnici, v katero vsi upajo, celo so resnično prepričani, da bodo videli podleči svoje lastne in zelo osebne skrbi.

Evangelij »reform« je treba potrditi z nenehno zahtevo prihoda »novih časov«, ki bi izkazovali kot neprimerna sedanja uporabljena orodja. Toda napoved, kot pri Aesopovem pastirju, je razvrednotena zaradi pogoste ponovitve in zaradi vsesplošne uporabe, ali še bolj z dejstvom, da same »reforme« krožno ustvarjajo »novosti«, na katere se sklicujejo, in težave, ki jih je treba nato odpraviti z drugimi reformami, ki bodo ravno tako ponovno reformirane, v pospešenem in centrifugalnem gibanju z edino možno a svetoskrunsko rešitvijo: proti reforma.

Ker je dobro sovražnik boljšega, se z »reformami« nič ne izboljša. V njihovi prisili k ponovnemu uničevanju s čedalje krajšimi roki se najbrž bere nihilistična zgodba neke skupnosti, ki, v obupu, da bi se lahko poboljšala, se vname le, če si domišlja, da je izničena. Ni naključje, da naprednejše reformistične (progresivne) fronte prevračajo problem na upravičence, ker se upirajo, glasujejo, nasprotujejo, sovražijo, dvomijo, onesnažujejo itd., vse do pridiganja nadomestitve ali bolj neposredno izumrtja, v zadnjem času, ker izpuščajo pline.

***

Splet pričakovanj odrešenja duha in menjave novega za staro v samo enem koledarskem letu povzroča prave pogube. »Reforme«, tudi če bi bile koristne in dobre (hipotetično obdobje iluzij, vsaj v zadnjih štiridesetih letih), vpeljujejo diskontinuitete, stroške in negotovosti, ki se zasučejo v izvajanje zakonov. Zahtevajo dolga amortizacijska obdobja, medtem ko morebitna korist ne presega vloženega truda v zagon. Da bi se ubranili pred temi nevarnostmi, bi se morali meriti z mejami, ki jih postavljajo običaji, ki pa jih je pozitivno pravo odmaknilo, a kljub temu predstavljajo nevidno a temeljno družbeno dediščino, ki se vztrajno giblje in ki zadrži neko skupnost in jo loči od množic. Priznati bi morali, da zakon ohranja simbiotičen odnos z običaji, ker jih sprejema in jih v procesu medsebojnega prilagajanja skupaj oblikuje. Toda etika »reform« vse to zaničuje in to prav za prav počne s ponosnim namenom. Že ko pripravlja svoje preobrate in posledično socialne stroške, jih navaja kot »priložnosti« in »izzive«, ki bodo iz niča ustvarjali veščine, podjetniške priložnosti in nove poklice, torej neuporabne in parazitske, s povečanje že tako nevzdržne obremenitve »bullshit jobs« (David Graeber), ki kot dim dušijo preostale koristne sile.

Pri oživljanju »nauka« »razsvetljenega« despotizma, pri čemer je zadnja opica, tista etika, ki vidi v žrtvovanju konsolidiranih običajev, in fortiori tradicije, ne cene, ki je potrebna za zaslužek najboljšega, temveč samo najboljše; glavni cilj je planiran z reformacijsko akcijo. Tako kot čistila v oglasih, so »reforme« toliko bolj uspešne, kolikor bolj znajo napasti trdovratno skorjo prakse, prepričanj in morale preprostega ljudstva, ki ga zmedejo in mu nalagajo breme »modernizacije« in ki ga zdaj ni mogoče razlikovati od ranjene razkropljene črede. Prejemniki »reform« se morajo izničiti v občutku stalnega pomanjkanja in stalnega zasledovanja, v občutku krivde, ki postane struktura za tesnobo pri dokazovanju, da so vredni tistega, kar niso. Nasprotno, stvarnikom pripada pregreha, da si nekaj mesecev omišljajo, da so Federick Pruski ali Peter Romanov, Marija Terezija ali Jožef II. in da se razkošno oblečeni občudujejo pred ogledalom, medtem ko si predstavljajo, da so avantgarda tiste iste zgodbe, ki jih bo kmalu vrnila v pozabo svojih odpadkov. Za tiste, ki reformirajo, hromiti odpor in podpihovati »zamude«, »predsodke«, »zaostalost«, »lažne gotovosti«, »nepismenost« in »udobne navade« ljudi, ki so vedno »zadnji v vrsti« za nečim, je vir ponosa, saj so njihova poslanstva razočarati pričakovanja, podpirati mandat pa njihova slabost.

***

Komu koristijo »reforme«? Na pripovedni ravni bolj ali manj vsem, ker vsem ponujajo upanje, da ponovno začnejo s pravo nogo in se znebijo sedanjih gorja. V fazi uresničevanja tistim, ki imajo, v trenutku razkrajanja, sredstva in pravice, da zasedejo praznine, ki jih je ustvarilo njihovo opustošenje: torej najmočnejšim. Na primer, moralo bi biti očitno v obdobju skorajda izumrlega ali asimiliranega sindikalnega zastopanja, da katera koli delovna reforma (vsaka, brez potrebe po odpiranju spisov) bi povzročila zmanjševanje zaščite in zniževanje plač. Ali ki v kontekst popolnega podrejanja oderuškim plačam, vsakršna reforma (vsaka) javnih služb bi omejila njihov dostop in kakovost, ker je treba iztržiti dobiček za investitorje. Ali še, medtem ko tri ali štiri informacijska podjetja fakturirajo več kot države in razpolagajo s skrivnostmi vsakogar, bi jim digitalno reformiranje uprave prepustilo še več neobvladljivih pooblastil. Moralo bi biti jasno, da kdor je napaden, mora najprej rešiti tistih nekaj dobrin, ki mu še preostajajo. Ker pa se zdi, da ni tako, o tem pišem tukaj.

Pomagalo bi ustaviti se na dejstvu, da je po drugi strani navada akcija-zastopanje dejansko ostanek »reform« prava ali, vsaj v predpostavki, dejanj (na primer vojn), ki so se, potem ko so vtisnile svoje travme, prepustila gladiti kot stekleni drobci v valovih. Brez metafor, podstat identitete ciljne skupnosti je najprej fasala spremembo in nato se je istočasno aktivirala, da bi jo spremenila (na primer: v naši zakonodaji preko ustavnih odločb in odločitev Državnega sveta, preko preklicev, razveljavitev, abrogacij in preko ne uveljavitve pravnega reda; na političnem področju dopolnitve, integracije in zatiranja; prej pa ustvarjanje takšnega upora, ki zahteva popravke, sanacije itd.). In tako so v preteklosti nekatere velike reforme (brez narekovajev) obrodile svoje najboljše sadove: dali so si čas, da so se prilagodile potrebam in slogom prejemnikov. Vse to je seveda daleč od sodobnega načina reformiranja, ki nasprotno te procese resnično prepoznava samo zato, da bi jih bolje oviral. Nenehno, nemotivirano in kompulzivno oživljanje reformnih akcij ustvarja rezultate, kjer se institucionalizirajo pretresenosti in vzporedni stroški, kjer se v družbenem telesu ponovno odpirajo vedno nove rane, ne da bi počakali, da se stare zacelijo, ne da bi se aktivirala protitelesa, ki so potrebna za zaustavitev sepse. V tej krvni kopeli uživajo kirurgi »reform«, cinični ali domišljavi, neumni ali preračunljivi, zavedni ali nezavedni graditelji nekega reda, ki, kot prišepetava nekdo izza kulis, se bo moral roditi iz maternice kaosa.